Pogled od blizu

Sveti Miklavž in miklavževanje – Tradicija, ki živi še danes

Od legend o dobrodelnem škofu do živih miklavževih šeg.

Avtor: ITER

Na večer pred Miklavževim godom marsikje ob vratih znova stojijo skrbno očiščeni čevlji, na mizah čakajo peharji, otroci pa radovedno ugibajo, kaj jih bo pričakalo zjutraj. Na mestnih ulicah se medtem zbirajo obiskovalci, zaslišijo se zvonci, pojavijo se angeli in parkeljni, ponekod pa prihod svetega Miklavža spremljajo sprevodi in sejmi. Prizori se od kraja do kraja razlikujejo, a v vseh živi staro izročilo, ki je preživelo stoletja.

Za dobro znano podobo moža z belo brado in škofovsko palico se skriva zgodba, ki sega daleč pred današnje praznične običaje. Začne se ob vzhodnih obalah Sredozemlja, nadaljuje skozi legende o skrivnem darovanju ter se postopoma prepleta z ljudskimi šegami številnih evropskih dežel. Iz teh različnih pripovedi in navad je zraslo miklavževanje, kakršnega poznamo danes.

Kdo je bil sveti Miklavž?

Upodobitev svetega Nikolaja s tremi zlatimi kroglami.
Tri zlate krogle so tradicionalen atribut svetega Nikolaja in spomin na legendo o treh dekletih.
Kip svetega Nikolaja v Bariju.
Bari je osrednje mesto češčenja svetega Nikolaja; relikvije so bile iz Mire prenesene leta 1087.

Podoba dobrodušnega moža z belo brado, škofovsko mitro in palico izvira iz izročila o svetem Nikolaju, ki naj bi v 4. stoletju deloval kot škof v mestu Mira v pokrajini Likija, na območju današnje Turčije. O njegovem življenju je ohranjenih razmeroma malo zanesljivih zgodovinskih podatkov. Mnogo več je pripovedi, ki so se skozi stoletja oblikovale okoli njegove dobrote, pravičnosti in skrbi za ljudi v stiski.

Med najbolj znanimi je legenda o obubožanem očetu treh hčera. Ker družina ni imela dovolj premoženja, oče dekletom ni mogel zagotoviti dote. Ko je Nikolaj izvedel za njihovo stisko, naj bi jim na skrivaj podaril zlato in tako pomagal spremeniti njihovo usodo. Po eni izmed različic je dar ponoči vrgel skozi okno. V poznejših ljudskih različicah se motiv skrivnega darila poveže tudi z nogavicami oziroma oblačili.

Prav zato svetega Nikolaja na številnih upodobitvah spremljajo tri zlate krogle ali trije mošnjički. Ti prepoznavni simboli spominjajo na legendo o skrivnem darovanju, ki je sčasoma postalo eno osrednjih sporočil njegovega izročila.

Nikolaju so pripisovali tudi številna druga dobra dela in čudeže. Veljal je za zaščitnika otrok, pomorščakov, trgovcev, popotnikov in ljudi v stiski. Njegovo češčenje se je iz vzhodnega Sredozemlja postopoma širilo po Evropi, kjer je postal eden najbolj priljubljenih krščanskih svetnikov.

Posebno mesto v njegovi zgodovini ima italijanski Bari. Tja so leta 1087 iz Mire prenesli njegove relikvije, bazilika svetega Nikolaja pa je postala pomembno romarsko središče, ki še danes ohranja spomin nanj.

Njegov god praznujemo 6. decembra, marsikje pa se pričakovanje začne že večer prej. Tako se je skozi čas oblikovalo miklavževanje, v katerem so se svetniško izročilo, ljudske šege in obdarovanje povezali v praznik, ki ga poznamo danes.

Miklavževanje na Slovenskem – med darili, angeli in parkeljni

Na Slovenskem je bil Miklavžev prihod dolgo povezan predvsem z družinskim in vaškim življenjem. Otroci so ga pričakovali z vznemirjenjem, saj so bila darila nekoč precej skromnejša kot danes, a zato nič manj dragocena.

V peharjih, nastavljenih čevljih ali na krožnikih so jih pričakala jabolka, orehi, suho sadje, medenjaki in druge dobrote. V času, ko takšne stvari niso bile vsakomur vedno dostopne, je bilo že majhno darilo lahko razlog za veliko veselje. Pomemben del praznika je bilo prav pričakovanje – skrivnost, kdo bo prišel ponoči in kaj bo pustil za seboj.

Slovensko miklavževanje pa ni povezano le z darili. Posebno podobo mu daje tudi Miklavževo spremstvo, v katerem nastopajo angeli in parkeljni.

Angeli, običajno oblečeni v bela oblačila, predstavljajo dobroto in pomagajo pri razdeljevanju daril. Povsem drugačen vtis ustvarjajo parkeljni, strašljivi liki s kožuhi, rogovi, zvonci in verigami. Njihov glasni prihod je bil nekoč za marsikaterega otroka resna preizkušnja poguma, danes pa so del prepoznavne ljudske tradicije.

V podobah parkeljnov se danes prepletajo krščanska simbolika, lokalne maskirne šege in različne razlage starejših predstav o demonih ter zimskih obhodih. Njihovega neposrednega predkrščanskega izvora ni mogoče zanesljivo dokazati, saj se je tradicija skozi stoletja močno spreminjala.

Podobe parkeljnov, njihova imena, maske in vloge se od kraja do kraja razlikujejo. Na Gorenjskem in v drugih delih Slovenije so se oblikovale različne krajevne šege, sorodne maskirne obhode pa poznajo tudi v Avstriji, na Južnem Tirolskem, v Trentinu in drugod. Čeprav imajo nekatere skupne značilnosti, se razlikujejo po svojem razvoju, pomenu in načinu izvajanja. Zato jih ne moremo obravnavati kot eno samo, povsod enako slovensko ali alpsko tradicijo.

Na podeželju so bile značilne skupine, ki so obiskovale domove, nagovorile otroke in jim razdelile darila. V mestih so se postopoma uveljavili javni sprevodi in prireditve, ki so Miklavžev prihod prenesli tudi na trge in ulice.

Po drugi svetovni vojni se je javno miklavževanje v Sloveniji močno umaknilo, vendar so običaji marsikje živeli naprej v družinah in lokalnih skupnostih. Pozneje so se sprevodi in javna praznovanja znova razširili.

Kako pomemben del naše dediščine je to izročilo, potrjuje tudi vpis Miklavževega v slovenski Register nesnovne kulturne dediščine leta 2021. Tradicija tako ni le spomin na preteklost, ampak živa kulturna dediščina, ki jo ljudje ohranjajo in ji dajejo nove oblike.

Sveti Miklavž po Evropi – različni običaji, skupno izročilo

Sveti Nikolaj s spremljevalci v alpskem okolju.
V alpskem prostoru svetega Nikolaja ponekod spremljajo strašljivi liki različnih lokalnih tradicij.

Čeprav svetega Miklavža poznajo v številnih evropskih deželah, njegov prihod nikakor nima povsod enake podobe. Ponekod ostaja predvsem družinski praznik, drugod ga spremljajo veliki javni sprevodi, maskirani liki in posebna praznovanja.

V nemško govorečem prostoru ga poznajo kot Nikolausa. Otroci ob njegovem prihodu pogosto prejmejo sadje, sladkarije ali manjša darila. V delih alpskega sveta, zlasti v Avstriji, ga spremlja tudi Krampus, strašljivi lik, ki je po svoji vlogi soroden slovenskemu parkeljnu. Vendar imajo posamezne pokrajine svoje različice tega izročila, zato njihovih običajev ne moremo povsem enačiti.

Na Nizozemskem ima posebno mesto Sinterklaas. Njegov slovesni prihod spremljajo javna praznovanja, otroci mu nastavljajo čevlje in pričakujejo darila. Osrednji večer obdarovanja je 5. december, znan kot pakjesavond, ko se družine zbirajo ob prazničnih presenečenjih.

V Italiji svetega Nikolaja poznajo kot San Nicola, ponekod tudi kot San Nicolò. Običaji so regionalno različni. V nekaterih delih severne Italije je njegov god povezan z otroškim obdarovanjem, medtem ko v Bariju posebno mesto zavzema versko in romarsko izročilo, povezano s svetnikovimi relikvijami.

Podobne razlike najdemo tudi drugod po Evropi. Spreminjajo se imena, oblačila, spremljevalci in načini obdarovanja, vendar se v ozadju ohranja skupna pripoved o dobrodelnosti in pomoči drugim.

Prav v teh razlikah se razkriva zanimiva značilnost ljudskega izročila: ista zgodba lahko skozi stoletja zaživi v številnih oblikah, ne da bi povsem izgubila svoje prvotno sporočilo.

Miklavževi sejmi danes – ko izročilo zaživi na mestnih ulicah

Danes miklavževanje marsikje presega družinsko praznovanje. Na mestnih trgih in ulicah se odvijajo sprevodi, prireditve in obhodi, ponekod pa njegov prihod spremljajo tudi tradicionalni miklavževi sejmi.

V nekaterih krajih ostaja osrednji trenutek srečanje otrok s svetim Miklavžem. Drugod praznovanje dopolnjujejo stojnice z rokodelskimi izdelki, sladkarijami in prazničnimi dobrotami, glasbeni nastopi ter različni dogodki za obiskovalce.

Pri tem velja razlikovati med miklavževimi sejmi, ki so neposredno povezani s svetnikovim godom, in širšimi adventnimi oziroma božičnimi sejmi. Danes se lahko odvijajo v istem času in na istih mestnih trgih, vendar njihov zgodovinski izvor in pomen nista nujno enaka.

Lokalne posebnosti so tiste, ki posameznemu praznovanju dajejo značaj. Nekje so najbolj prepoznavni stari obhodi in maske, drugje slovesni sprevodi, rokodelske stojnice ali druženje na mestnih ulicah. Zato lahko obisk različnih krajev razkrije vedno nekoliko drugačno podobo istega izročila.

Skozi stoletja so se spremenili način življenja, podoba mest in celo pričakovanja ob prazničnem obdarovanju. Toda za škofovsko mitro, starimi legendami in današnjimi praznovanji ostaja preprosta misel, zaradi katere se je zgodba o svetem Miklavžu ohranila tako dolgo.

Darilo ni dragoceno samo zaradi tega, kar je v njem. Včasih je največ vredno prav to, da se je nekdo spomnil na drugega.