Zgodbe krajev
Kako je Ribnica dobila ime
O jezeru, ki ga ni več, zlati ribici in velikanu z Velike gore.
Zgodbe krajev
O jezeru, ki ga ni več, zlati ribici in velikanu z Velike gore.
Pravijo, da je bila Ribniška dolina nekoč povsem drugačna. Tam, kjer se danes razprostirajo polja, ceste in naselja, naj bi se lesketalo veliko jezero. V njegovih vodah je živelo toliko rib, da si je bilo jezero brez njih skoraj nemogoče predstavljati.
Med vsemi ribami pa je bila ena prav posebna. Bila je zlata in njen sij je ponoči razsvetljeval temno jezersko vodo. Ko se je nad dolino spustil mrak, se je njena svetloba razlivala pod gladino kakor drobna luč, ki je ni mogla ugasniti niti najtemnejša noč.
To svetlobo je dobro poznal velikan, ki je po stari bajki živel v bližnji Veliki gori. Podnevi je spal, ponoči pa se je odpravljal k jezeru lovit ribe. Zlata ribica mu je s svojim sijem kazala pot po vodi in razsvetljevala globine, v katerih je iskal svoj ulov.
Tako je bilo dolgo, dokler nekega dne k jezeru niso prišli ljudje iz Suhe krajine. V njihovih krajih je primanjkovalo vode, zato so jo hodili zajemat k velikemu jezeru. Tudi tistega dne so polnili svoje posode, ne da bi slutili, da bodo posegli v skrivnost, ki jo je skrivala jezerska gladina.
Med zajemanjem vode so ujeli zlato ribico. Niso poznali njene posebnosti in niso vedeli, da nekje v Veliki gori spi velikan, ki bo ob prihodu noči zaman iskal njen sij. Ribico so vrgli med kamenje, kjer je po pripovedi okamnela.
Ko je tistega večera velikan prišel k jezeru, je bilo vse drugače. V vodi ni bilo več znane svetlobe. Iskal je svojo zlato spremljevalko, pogledoval po gladini in čakal, da bi se v temi znova zasvetila. Toda jezero je ostalo temno.
Velikana je prevzel silovit bes. Začel je lomiti skale, ruvati drevesa in grmovje ter vse metati v jezero. Pod njegovo močjo se je tresla zemlja, kamenje je padalo v vodo, drevesa so se lomila in mirna jezerska pokrajina se je spreminjala.
Tedaj so v jezerskih tleh nastale velike odprtine, skozi katere je začela odtekati voda. Najprej počasi, nato vse hitreje. Gladina se je spuščala, jezero se je krčilo in voda, ki je nekoč prekrivala dolino, je nazadnje izginila.
Za seboj je pustila nekdanje jezersko dno. Na njem pa je ostalo mnogo rib.
Glas o nenavadnem dogodku se je razširil po okolici. Ljudje so prihajali od blizu in daleč, da bi pobrali ribe, ki so ostale na suhem. Po stari bajki naj bi se prav zaradi njih kraja oprijelo ime, ki ga nosi še danes – Ribnica.