Zgodbe krajev
Sveti Marin – Od Jadranskega kamnoseka do skrivnosti majhnega otočka
Od ustanovne legende Republike San Marino do skrivnostne posvetitve otoške cerkvice.
Zgodbe krajev
Od ustanovne legende Republike San Marino do skrivnostne posvetitve otoške cerkvice.
Le dobrih dvesto metrov od obale Novega Vinodolskega iz morja kuka majhen otoček. Na njem stoji kamnita cerkvica, okoli nje pa le skale, nekaj zelenja in modrina Jadrana. Na prvi pogled nič nenavadnega. A ime tega drobnega koščka kopnega nas popelje v zgodbo, ki sega daleč čez morje.
Otočku pravijo Sveti Marin, pogosto tudi San Marino.
Ime je znano. San Marino je tudi majhna republika na Apeninskem polotoku, ena najstarejših še obstoječih republik na svetu. Njena ustanovna legenda pripoveduje o kamnoseku Marinu, ki naj bi prišel z vzhodne obale Jadrana.
Ali imata otoček pred Novim Vinodolskim in država na drugi strani morja kaj skupnega?
Da bi se približali odgovoru, moramo najprej spoznati zgodbo o svetem Marinu.
Po srednjeveškem izročilu je bil Marin kamnosek dalmatinskega izvora. Poznejše pripovedi so ga povezale z otokom Rab, kjer je spomin nanj še danes posebej živ. Za svojega rojaka ga imajo tudi v Loparju, čeprav njegovega dejanskega rojstnega kraja zgodovinski viri ne potrjujejo.
Legenda pripoveduje, da se je Marin skupaj s tovarišem Leonom, prav tako kamnosekom, odpravil čez Jadran proti italijanski obali. Prispela naj bi v okolico rimskega mesta Ariminum (današnji Rimini), kjer sta opravljala svojo obrt.
Marin naj bi se pozneje umaknil na goro Titano, ki se dviga nad okoliško pokrajino. Tam je po izročilu živel kot puščavnik, v samoti in v skladu s svojo krščansko vero.
Stari življenjepisi Marinov umik povezujejo tudi s preganjanjem kristjanov, vendar se njihove časovne navedbe ne ujemajo.
Po legendi Marin na gori ni dolgo ostal sam. K njemu so začeli prihajati ljudje, ki jih je privlačil njegov način življenja, in okoli njega naj bi postopoma nastala majhna krščanska skupnost.
V izročilu se pojavi tudi premožna Felicissima. Njenega sina Verissima naj bi Marin čudežno ozdravil, ona pa naj bi mu v zahvalo podarila zemljišče na gori Titano.
Tako je po legendi preprost kamnosek postal začetnik skupnosti, iz katere se je mnogo pozneje razvila samostojna država.

Republika San Marino za svoje tradicionalno ustanovno leto šteje 301, ko naj bi Marin na gori Titano utemeljil krščansko skupnost. Vendar ta datum pripada ustanovnemu izročilu, ne zgodovinsko potrjenim začetkom države.
Med najzgodnejšimi pisnimi pričevanji o verski skupnosti na gori Titano se omenja zapis iz leta 511, povezan z menihom Evgipijem. Ta ne potrjuje legendarne pripovedi o Marinu. Politična ureditev, iz katere se je razvila današnja republika, se je izoblikovala precej pozneje, zlasti od konca 13. stoletja.
Kljub temu je Marin ostal simbol njenih začetkov. Republika, ki je skozi stoletja ohranila svojo samostojnost, svojo ustanovno zgodbo še danes povezuje s skromnim kamnosekom, ne z vladarjem ali vojskovodjo.
Pripoved o njem se je ohranila tudi na vzhodni obali Jadrana, predvsem na Rabu.
Kako globoko je pripoved o Marinu in Leonu zasidrana v skupno jadransko dediščino, priča tudi leto 2025. Takrat je bil v Unescov mednarodni register Spomin sveta vpisan rokopis Vita Sanctorum Marini et Leonis, ki ga hranijo v Torinu in vsebuje najstarejše znano pričevanje o življenju obeh kamnosekov.
Toda ali je spomin na tega kamnoseka povezan tudi z imenom majhnega otočka pri Novem Vinodolskem?
Vrnimo se na drugo stran Jadrana.
Čeprav je otoček Sveti Marin majhen, so arheološke raziskave razkrile presenetljivo dolgo in raznoliko preteklost.
Na njem so našli ostanke antične in poznoantične keramike ter gradbenega materiala. Med najzanimivejšimi najdbami je fragment marmornega napisa iz 4. stoletja, postavljenega v čast Heleni, materi rimskega cesarja Konstantina. Odkrili so ga konec 19. stoletja, danes pa ga hrani Arheološki muzej v Zagrebu.
Tudi današnja cerkvica ni prva sakralna stavba na otočku.
Arheologi so ob njej odkrili zidove starejše, nekoliko večje cerkve s polkrožno apsido. Najdbe in stavbni ostanki nakazujejo, da je imel otoček sakralno vlogo že v zgodnejših zgodovinskih obdobjih, morda v pozni antiki ali zgodnjem srednjem veku. Kdaj natančno je nastala starejša cerkev in kako se je skozi stoletja spreminjala njena vloga, pa ostaja odprto vprašanje.
Sedanja cerkvica je bila najverjetneje zgrajena v 17. stoletju, leta 1818 pa obnovljena.
Otoček, ki so ga v srednjem veku poznali tudi pod imenom Čaplen, ni bil povezan le z verskim življenjem. Ob njem so stoletja lovili tune. Ribiči so njihovo gibanje spremljali z opazovališč, v bližini pa so bile nameščene posebne naprave za lov. Lokalni zgodovinski viri takšen ribolov omenjajo od 17. stoletja do druge svetovne vojne.
Na tako majhnem koščku kopnega se je torej ohranilo presenetljivo veliko sledov preteklosti.
Toda eno vprašanje ostaja odprto.
Po kom je otoček dobil ime?
A ko se vprašamo, po kom je otoček dobil ime, se zgodba nepričakovano obrne. Morda namreč sploh ne govori o kamnoseku, ki je po izročilu utemeljil San Marino, temveč o ženski, ki je svoje življenje preživela pod moškim imenom.
Turistična skupnost Novega Vinodolskega cerkvico na otočku povezuje s sveto Marino, svetnico, katere legenda je povsem drugačna od pripovedi o kamnoseku Marinu.
Gre za eno nenavadnejših zgodb v krščanskem svetniškem izročilu.
Po legendi je Marina živela z očetom Evgenijem, ki se je po ženini smrti odločil vstopiti v samostan. Ker se hči ni želela ločiti od njega, naj bi si ostrigla lase, oblekla moška oblačila in se mu pridružila pod imenom Marinos.
Tako je živela v moški meniški skupnosti, ne da bi drugi menihi poznali njeno skrivnost.
Nato pa se je zgodilo nekaj, kar je njeno usodo povsem spremenilo.
Neko dekle je zanosilo in za otrokovega očeta obtožilo meniha Marinosa. Marina bi se lahko branila tako, da bi razkrila svojo identiteto, vendar tega ni storila. Obtožbo je molče sprejela, zato so jo izgnali iz samostana. Po legendi je nato skrbela za otroka, ki so ji ga pripisali.
Šele po njeni smrti naj bi menihi odkrili, da je bil njihov nekdanji sobrat v resnici ženska.
Zgodba o sveti Marini se je v srednjem veku razširila v številnih različicah. Nekatere jo povezujejo z območjem današnje Turčije, druge z Egiptom ali Libanonom. Kje in kdaj naj bi dejansko živela, ni mogoče zanesljivo ugotoviti.
Njeno čaščenje pa se je razširilo tudi na Jadran.
Pomembno središče so bile Benetke, od koder se je čaščenje svete Marine širilo proti vzhodni obali. Beneški vpliv so raziskovalci prepoznali tudi pri cerkvi svete Marine v okolici Zadra.
Podobno razlago za otoško cerkvico navaja turistična skupnost Novega Vinodolskega. Vendar nimamo starejšega dokumenta, ki bi dokazoval, kdaj in zakaj je bila prav ta cerkev povezana s sveto Marino.
Arheološka raziskava otočka opozarja še na pomembno podrobnost: ni dokončno pojasnjeno niti to, ali se je njegova poznejša cerkvena posvetitev nanašala na svetega Marina ali sveto Marino.
Podobnost imen je torej zanimiva, vendar sama po sebi ne dokazuje povezave med otočkom in ustanoviteljem Republike San Marino.


Morje med obema obalama Jadrana že stoletja povezuje kraje, ljudi in njihove zgodbe. Tudi ime majhnega otočka pred Novim Vinodolskim nas vodi med različna izročila, vendar nam ne razkrije, katero je v resnici povezano z njegovo cerkvico.
In morda je prav v tem njegov poseben čar. Ko z obale pogledamo proti kamniti cerkvici, se za njenimi zidovi še vedno skriva vprašanje, na katero zgodovina ni dala dokončnega odgovora:
Sveti Marin ali sveta Marina?