Kulinarična pot

Medene sledi skozi čas

Od lectovih src in malih kruhkov do dišečih domačih medenjakov

Avtor: ITER

Med je že stoletja pomemben del slovenske kulinarične dediščine. Kot nekoč dragoceno sladilo je zaznamoval številne dobrote, med njimi male kruhke, lect in medenjake. A medeno pecivo ni bilo namenjeno zgolj sladkanju. Spremljalo je praznike, sejme, godovanja in poroke, pogosto pa so ga podarjali v znamenje pozornosti, spoštovanja ali naklonjenosti. Iz medu, moke in začimb so nastajali izdelki, ki niso razveseljevali le z okusom, temveč tudi z obliko in sporočili. Včasih je lectovo srce povedalo več kot besede.

Okrašen meden kruhek v obliki srca s ptico in cvetličnimi motivi
Ročno okrašeno medeno pecivo in izročilo malih kruhkov.

Na Škofjeloškem se je razvilo bogato izročilo izdelovanja malih kruhkov. V 18. stoletju so jih izdelovale tudi škofjeloške klarise, zato se jih je prijelo ime nunski lect. Testo iz ržene moke, medu, vode in začimb so vtiskovale v skrbno izrezljane lesene modele, ki so kruhkom dajali značilne oblike in okrasne motive. Sčasoma se je znanje razširilo med domačine in postalo del domače obrti. V Dražgošah pa so se razvili nekoliko drugačni mali kruhki: izdelovalke so jih oblikovale in krasile prostoročno, brez lesenih modelov. Nastajali so srčki, cvetlice in drugi okraski, pri katerih so prišli do izraza spretnost, natančnost in potrpežljivost.

Rdeče lectovo srce z belimi cvetličnimi okraski in pisanimi manjšimi srci
Lectova srca so nekoč nosila voščila in sporočila naklonjenosti.

Posebno prepoznavno podobo je medeno izročilo dobilo v lectarskih delavnicah. Med kraji, kjer se ta obrt ohranja, je tudi Radovljica, znana po izdelovanju lectovih src. Živahno obarvana srca z ogledalci, okrasjem in napisi, pogosto v verzih, so bila več kot sladko pecivo. Kot darila ob sejmih, praznikih in posebnih priložnostih so prinašala voščila, dobre želje in ljubezenska sporočila. Njihova vloga se je skozi čas spreminjala, vendar lectova srca še danes ohranjajo spomin na čas, ko je ročno izdelano darilo imelo prav poseben pomen.

Medene sledi nas vodijo tudi na Koroško, v Slovenj Gradec, kjer družina Perger že več generacij neguje medičarstvo, lectarstvo in svečarstvo. Po družinskem izročilu začetki njihove obrti segajo v leto 1757. V ročno izdelanih medenjakih, lectovih srcih in drugih izdelkih se nadaljuje znanje, ki se prenaša iz roda v rod. Takšne delavnice opominjajo, da dediščina ne živi le v muzejskih zbirkah. Ohranja se tudi v vsakdanjem delu, izurjenih rokah in spretnostih, ki jih starejše generacije predajajo mlajšim.

Loške in dražgoške male kruhke, radovljiška lectova srca in medene izdelke iz Slovenj Gradca povezujejo med, mojstrska spretnost in veselje do obdarovanja. Današnji domači medenjaki se od tradicionalnih izdelkov razlikujejo po sestavinah, obliki in načinu priprave, vendar ohranjajo nekaj njihovega značaja: vonj po medu in začimbah ter zadovoljstvo ob ustvarjanju z lastnimi rokami.

Za nadaljevanje te zgodbe v domači kuhinji ne potrebujemo umetelno izrezljanih modelov niti starih družinskih receptov. Dovolj je nekaj sestavin, malo časa in veselje do peke. Tudi preprosti domači medenjaki lahko postanejo prijazno darilo, lep spomin ali začetek nove družinske tradicije.