Utrinki s poti
Plesi in orglice
Od Costa Brave do Camargue – med slovenskimi nastopi, kulturno dediščino in nepričakovanimi doživetji
Utrinki s poti
Od Costa Brave do Camargue – med slovenskimi nastopi, kulturno dediščino in nepričakovanimi doživetji
Med 6. in 11. majem 2026 se je 46-članska skupina članov Folklorne skupine Kulturnega društva Bloke, Sorških orgličarjev, nekdanjih članov skupin in prijateljev odpravila na šestdnevno potovanje po Franciji in Španiji. Osrednji cilj je bilo sodelovanje na mednarodnem kulturnem festivalu SI.IN – Slovenija na Costa Bravi v Lloret de Maru, kjer so s plesom in glasbo predstavili del slovenskega ljudskega izročila.
Potovanje pa je prineslo mnogo več kot festivalske nastope in oglede znamenitosti. Med dišečimi ulicami Provanse, mokrišči Camargue in živahno Katalonijo so se zvrstila tudi doživetja, ki jih ni mogoče načrtovati: srečanje s Slovenko daleč od doma, pesem na pokvarjeni ladjici in ganljivi zvoki orglic v cerkvi Sant Romà. Ob zgodovini, umetnosti in naravnih lepotah so prav ljudje ustvarjali tiste utrinke, ki ostanejo v spominu najdlje.

Francoski del poti je skupino popeljal med raznolike obraze sredozemskega sveta: od parfumarske tradicije in rimskih spomenikov do srednjeveških utrdb ter prostranih mokrišč delte Rone.
Ena najbolj dišečih postaj je bil Grasse, mesto v gričevnatem zaledju Azurne obale, ki že stoletja slovi kot svetovna prestolnica parfumov. Njegovi začetki so tesno povezani z usnjarstvom. V srednjem veku je bil Grasse pomembno središče obdelave usnja, pozneje pa tudi izdelovanja razkošnih usnjenih rokavic. Ker obdelano usnje ni prav prijetno dišalo, so rokavice začeli odišavljati. Ob poznavanju dišavnic in ugodnih naravnih razmerah se je iz te navade postopoma razvila umetnost parfumerstva.
V znameniti parfumeriji Fragonard so udeleženci spoznavali pridobivanje dišavnih surovin in zahtevno sestavljanje parfumov. Pomen teh znanj je leta 2018 prepoznal tudi Unesco, ki je znanja, povezana s parfumerstvom v pokrajini Grasse (Pays de Grasse), uvrstil na Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Med sprehodom po zgodovinskem jedru so dišave zamenjale druge barve mesta: ozke ulice, topla pročelja, drobne trgovinice in rožnati dežniki, razpeti nad eno od ulic.
Arles ob reki Roni je ponudil drugačno srečanje s preteklostjo. O njegovem pomenu v rimskem obdobju še danes pričajo mogočni amfiteater, ostanki gledališča in številni drugi spomeniki. Rimski in romanski spomeniki Arlesa so od leta 1981 vpisani na Unescov seznam svetovne dediščine; med njimi je tudi romanska cerkev Saint-Trophime s samostanskim križnim hodnikom.
Mesto je neločljivo povezano tudi z Vincentom van Goghom. Nizozemski slikar je sem prispel leta 1888, očaran nad svetlobo južne Francije, in v dobrem letu ustvaril številna znamenita dela, med njimi Sončnice (Tournesols), Zvezdno noč nad Rono (La Nuit étoilée) in Kavarniško teraso ponoči (Café, le soir). Zadnja je nastala na trgu Place du Forum, kjer obiskovalci še danes prepoznavajo motiv s slike, čeprav je današnji videz kavarne rezultat poznejših sprememb.
Za mestnimi ulicami in umetniškimi pripovedmi je skupino pričakal povsem drugačen svet – Camargue. Prostrana delta Rone je prepredena s kanali, lagunami, solinami in mokrišči, med katerimi živijo beli konji, črni biki in rožnati flamingi. Pokrajina ni posebna le zaradi narave, temveč tudi zaradi načina življenja, ki se je skozi stoletja prilagajal njenim zahtevnim razmeram.
V obmorskem Saintes-Maries-de-la-Mer, katerega ime pomeni Svete Marije ob morju, so udeleženci spoznavali romarsko izročilo in legende kraja. Po eni od njih naj bi v 1. stoletju na obalo današnje južne Francije prispeli Marija Jakobova in Marija Saloma, v nekaterih različicah pripovedi pa se jima pridružuje tudi Sara. Njena vloga in izvor se med različicami razlikujeta, zanesljivih zgodovinskih dokazov za domnevni prihod pa ni. Kljub temu je pripoved pomembno oblikovala versko identiteto kraja.

V utrjeni romarski cerkvi Notre-Dame-de-la-Mer ima v kripti posebno mesto bogato oblečena in okrašena podoba svete Sare, znane kot Sara Črna oziroma Sara-la-Kali. Posebno mesto zavzema v romskem verskem izročilu. Vsako leto maja se tu zberejo romarji, ki njeno podobo v slovesnem sprevodu ponesejo do morja.
Ob bogatih zgodbah preteklosti pa je kraj postregel tudi z eno najbolj osebnih zgodb potovanja. Med postankom za kavo je skupino ogovorila gospa – v slovenščini. Z možem je prišla iz okolice Pariza, njene družinske korenine pa segajo v Loški Potok. Slovenijo še vedno redno obiskuje, pozna tudi Bloško jezero. Tako so se daleč od doma, na francoski sredozemski obali, nepričakovano srečale poti ljudi, ki jih povezuje isti košček Slovenije. Takšnih srečanj ni v nobenem programu, pa vendar pogosto ostanejo med najlepšimi spomini.
Srednjeveški obraz južne Francije je razkril Aigues-Mortes, ki ga obdaja mogočno, izjemno dobro ohranjeno kamnito obzidje. Njegova zgodovina je povezana s francoskim kraljem Ludvikom IX., pozneje razglašenim za svetnika. V 13. stoletju je tukaj razvijal pristanišče kot izhodišče za križarske pohode. Približno 1,6 kilometra dolgo obzidje in stolp Constance (Tour de Constance), ki je sprva služil obrambi, pozneje pa tudi kot zapor, še danes pričata o nekdanji pomembnosti mesta.

Živo izročilo Camargue se razkriva tudi v reji konj in bikov. Med plovbo z ladjico po kanalih je skupina opazovala mokrišča, lagune in njihovo živalstvo, obisk tradicionalnega kamarškega ranča pa je približal delo gardianov, značilnih konjenikov in gonjačev bikov. Ti skrbijo za črede kamarških konj in črnih bikov ter ohranjajo stare konjeniške spretnosti. Del tukajšnje tradicije so tudi igre z biki, imenovane courses camarguaises, pri katerih tekmovalci poskušajo z bikovih rogov sneti pripete okraske; v nasprotju z nekaterimi drugimi oblikami bikoborb njihov cilj ni usmrtitev živali.
Prav plovba, namenjena odkrivanju te nenavadne pokrajine, pa je prinesla najbolj nepričakovano glasbeno doživetje francoskega dela poti. Ladjica se je pokvarila in potniki so morali počakati na pomoč. V drugačni družbi bi nevšečnost morda povzročila slabo voljo, tukaj pa je bilo med potniki dovolj pevcev, glasbenikov in ljubiteljev dobre družbe.
Namesto negodovanja se je zaslišalo petje. Slovenske pesmi, med njimi tudi gusarska, so popestrile čakanje in drugim potnikom pričarale nenapovedan koncert. Če so nastopi na Costa Bravi zahtevali priprave in festivalski oder, je Camargue dokazala, da za dobro pesem ne potrebujemo ne odra ne ozvočenja. Včasih zadostujejo pokvarjena ladjica, prava družba in nekaj dobre volje. Kar bi lahko ostalo neprijeten spomin, se je spremenilo v eno najbolj hudomušnih zgodb celotnega potovanja.
Katalonija je popotnikom odprla novo poglavje sredozemskega sveta, v katerem se izrazita kulturna identiteta kaže v jeziku, umetnosti, arhitekturi in vsakdanjem življenju. Še posebej živahno je to prepletanje v Barceloni, kjer je skupina med panoramskim ogledom spoznavala tudi bogato dediščino katalonskega modernizma.
Na aveniji Passeig de Gràcia so razkošne meščanske hiše pričale o gospodarskem razcvetu mesta na prelomu 19. in 20. stoletja. Casa Mulleras, ki jo je leta 1906 prenovil arhitekt Enric Sagnier, s svojo zadržano, klasicistično zasnovo izstopa med izrazitejšimi sosedami. Nedaleč stran stoji Casa Amatller, ki ji je Josep Puig i Cadafalch med letoma 1898 in 1900 nadel podobo z neogotskimi in drugimi zgodovinskimi vplivi, ter Gaudíjeva Casa Batlló, preoblikovana med letoma 1904 in 1906.
Casa Batlló s svojimi valovitimi oblikami, pisanimi mozaiki in domiselno streho še danes spodbuja domišljijo. Med priljubljenimi razlagami njene simbolike je povezava z legendo o svetem Juriju in zmaju. Te in sosednje stavbe sestavljajo znamenito Illa de la Discòrdia, »blok nesoglasja«, kjer različne arhitekturne zamisli stojijo druga ob drugi. V bližini se dviga še Casa Milà, imenovana La Pedrera, ki je nastajala med letoma 1906 in 1912. Njena valovita kamnita fasada spominja na oblike, izklesane v naravi. Raznolike stavbe pripovedujejo o času, ko je meščanstvo z arhitekturo izražalo svoj položaj, arhitekti pa so iskali vedno nove ustvarjalne rešitve.
Najizrazitejše Gaudíjevo delo ostaja Sagrada Família, znamenita bazilika, katere gradnja se je začela leta 1882. Arhitekt jo je zasnoval kot obsežno simbolno pripoved, v kateri se krščansko izročilo prepleta z oblikami narave. Ob spoznavanju zunanjščine so udeleženci odkrivali pomen treh velikih fasad: fasada rojstva (Façana del Naixement) z bogatimi rastlinskimi in živalskimi motivi slavi življenje ter pripoveduje o Jezusovem rojstvu in otroštvu; fasada trpljenja (Façana de la Passió) z ostrimi oblikami in dramatičnimi kiparskimi prizori poudarja Kristusovo trpljenje in smrt; fasada slave (Façana de la Glòria), predvidena kot glavni vhod, pa ponazarja človekovo duhovno pot in upanje na večno življenje.
Obisk je zaznamoval tudi poseben trenutek v dolgi zgodovini gradnje. Le nekaj mesecev prej, 20. februarja 2026, so na osrednji stolp Jezusa Kristusa namestili zaključni del križa. S tem so bila dokončana zunanja dela najvišjega stolpa, bazilika pa je z višino 172,5 metra postala najvišja cerkev na svetu. Gradnja celotne Sagrade Famílie se je še nadaljevala – o tem so pričali tudi gradbeni odri, ki jih je skupina videla ob ogledu.
Barcelona pa ni le mesto modernizma. Med panoramsko vožnjo so se vrstili tudi sodobni in zgodovinski poudarki: Torre Glòries, nekdanja Torre Agbar, ki jo je zasnoval francoski arhitekt Jean Nouvel in je bila odprta leta 2005; pogled na nogometni stadion Camp Nou; trg Plaça d'Espanya in Montjuïc. Zadnja dva zaznamuje dediščina svetovne razstave leta 1929, Montjuïc pa je imel pomembno vlogo tudi med olimpijskimi igrami leta 1992.
Na Montjuïcu je bilo nekaj časa za razglede in samostojno raziskovanje. Tam stoji tudi Čarobna fontana Montjuïca (Font Màgica de Montjuïc), zgrajena za svetovno razstavo leta 1929, ki pa ob obisku ni ponujala svojega značilnega vodnega, svetlobnega in glasbenega spektakla. Živahnejši mestni utrip so udeleženci začutili na La Rambli, sprehajališču med središčem mesta in pristaniškim območjem, kjer se je našla tudi priložnost za španske prigrizke in osvežilno sangrijo.

Povsem drugačno vzdušje je pričaral Montserrat. Mogočen gorski masiv z nenavadno nazobčanimi skalnimi vrhovi je svojo prepoznavno podobo pridobival skozi dolga obdobja preperevanja in erozije. Njegovo ime pomeni »nazobčana gora«. Med skalami stoji benediktinski samostan Santa Maria de Montserrat, katerega začetki segajo v leto 1025. Skozi stoletja je postal pomembno romarsko središče in eden od simbolov katalonske kulturne ter narodne identitete.
V samostanu ima osrednje mesto podoba črne Marije, imenovane La Moreneta. Romanski leseni kip iz poznega 12. stoletja prikazuje Marijo z Jezusom v naročju; za zavetnico Katalonije je bila uradno razglašena leta 1881. Obisk je povezoval sakralno umetnost, stoletno versko izročilo in mogočno gorsko pokrajino – umirjeno nasprotje živahni Barceloni.
Toda Katalonija za skupino ni bila le kraj odkrivanja tuje kulture. Na Costa Bravi so udeleženci stopili tudi pred občinstvo in predstavili svojo. Prav zaradi sodelovanja na mednarodnem kulturnem festivalu SI.IN – Slovenija na Costa Bravi so se bloški folkloristi in Sorški orgličarji podali na pot. Festival je v Lloret de Maru združil okoli dvesto udeležencev iz različnih kulturnih društev.
Na dopoldanskem prizorišču ob morju je Folklorna skupina KD Bloke predstavila splet dolenjskih plesov. Tradicionalne noše, glasba in usklajeni plesni koraki so ob sredozemski obali ustvarili prizor, v katerem je del slovenskega ljudskega izročila zaživel daleč od doma. Nastopili so tudi FS Kamnik, Klub RAP Radeče ter gostje iz Hrvaške – KUD Lupoglav iz Istre in HKUD Peruća iz Dalmacije. Vsaka skupina je s svojimi nošami, melodijami in plesnimi izrazi prispevala k pisanemu kulturnemu mozaiku.

Popoldne se je dogajanje preselilo v cerkev Sant Romà v zgodovinskem jedru Lloret de Mara, kjer sta petje in glasba zazvenela v povsem drugačnem okolju. Cerkev, zgrajena med letoma 1509 in 1522 v slogu katalonske gotike, je bila pozneje dopolnjena z modernističnimi elementi. Izstopata stranski kapeli iz leta 1916, ki ju je zasnoval arhitekt Bonaventura Conill i Montobbio. Keramika, mozaiki in razgibane oblike kažejo, kako je katalonski modernizem zaznamoval tudi kraje zunaj Barcelone.
V cerkvi so nastopili pevska skupina Za srce mo iz Rezije, Martinčki, Kostanarji, zbor sv. Cecilije iz Mostarja in Sorški orgličarji. Zvoki orglic so v sakralnem prostoru dobili posebno toplino in izraznost. Med skladbami je slovenske poslušalce posebej ganilo Cvetje v jeseni. Ob domači melodiji so se marsikomu orosile oči: daleč od doma so orglice priklicale spomine na domače kraje, ljudi in občutja, ki jih glasba včasih izrazi močneje kot besede.
Na enem festivalu sta se tako srečala dva načina pripovedovanja o slovenski kulturi. Bloški folkloristi so jo ob morju oživili s plesom in tradicionalnimi nošami, Sorški orgličarji pa so ji v cerkvi Sant Romà dali zven, ki se je dotaknil poslušalcev. Obe skupini sta s svojim nastopom pomembno sooblikovali festivalsko vzdušje.
Festival je ponudil tudi prostor za pogovore, nova poznanstva, druženje in izmenjavo izkušenj z drugimi ustvarjalci. Prav takšna srečanja kažejo, da ljudski ples, pesem in glasba niso le spomin na preteklost. Ostajajo živo izročilo, ki ga ljudje z veseljem ohranjajo, predstavljajo drugim in prenašajo na naslednje rodove.

Šest dni je povezalo na videz zelo različne svetove: dišeči Grasse, zgodovinski Arles, skrivnostno Camargue, živahno Barcelono, spokojni Montserrat in obmorski Lloret de Mar. Vsak kraj je prispeval svoj del pripovedi – od naravnih posebnosti, umetnosti in zgodovinskih znamenitosti do legend ter lokalnih običajev.
Toda tisto, kar je potovanju dalo največjo vrednost, so bili ljudje. Folkloristi in orgličarji niso ostali le obiskovalci novih krajev. Na Costa Bravi so postali del kulturnega dogajanja in s svojimi nastopi delili slovensko izročilo z drugimi. Medtem pa so se ob načrtovanih ogledih spletale tudi povsem nepredvidljive zgodbe: srečanje s Slovenko v Camargue, spontani pogovori in gusarska pesem na pokvarjeni ladjici.
Domov so se vrnili z novimi znanji, fotografijami in poznanstvi, predvsem pa s skupnimi spomini, ki jih bodo lahko še dolgo obujali. Ko podrobnosti posameznih ogledov že zbledijo, takšni utrinki še vedno povezujejo sopotnike.
In morda je prav v tem najlepše sporočilo njihovega potovanja: kulturna dediščina ne živi samo v muzejih, zgodovinskih stavbah in starih običajih. Živi tudi v ljudeh, ki jo ohranjajo, delijo z drugimi in jo s pesmijo ali plesom ponesejo čez meje svojega domačega kraja.
Opomba: Zgodba je zasnovana tematsko in ne sledi dejanskemu zaporedju ogledov ali poteku potovanja po posameznih dneh.